Objavljamo prvo izmed nagrajenih del literarnega natečaja z naslovom “Iz stiske skozi bolečino” ob 1. marcu, svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju.
1. mesto PROZA
ANINA NOMI
BREZUPNO BREZUPNA
Zapisnik iz Krutosti, 19.10.2017
KAKO SI? Kaj je z ljudmi, da postavljajo tako bedna vprašanja? Ne čutim nič. Ne občutim nič. Kako naj vem kako sem?
V REDU. Laž.
KAKO GRE? Živim. Ali ni to že dovolj bedno?
KDO SI? Nihče. Nekdo, ki nima ciljev na tem bednem svetu, nima talentov, želja, misli. Le neporabljen čas, ki je prisiljen, da se porabi kot želi družba. V rit s tem!
KAJ RADA POČNEŠ? Ležim v postelji, gledam v strop in čakam, da me ni več. Ko se okoli mene dogajajo strahotne stvari zaradi katerih nočem več iz hiše. Kaj šele iz sobe!
MAMI MISLI, DA SEM V REDU. OČI MISLI, DA SEM V REDU. TETE IN STRICI MISLIJO, DA SEM V REDU.
NISEM V REDU.
Strah me je. Strašno. Smešno. Strah me je tega, da me je strah. Je to sploh …. hm, normalno? Ne zdi se mi. Ampak več kot prepričana sem, da me bodo živo požrli. Živo odrli in potem še požrli. Počutim se … to je neizmerno čudno, saj praktično ne čutim ničesar. Zopet, zelo je smešno. In smešno je to, da čeprav pravim, da je smešno, se ne morem smejati. Moj obraz je resen. Trd. In večino časa, od zamokle neempatične družbe, prezrt. Napetost in strah se nabirata v grlu in obeh ne morem pogoltniti. Razočaranje in sovraštvo se nabirata v prsnem košu. Komaj se premikam, ne da bi se skoraj zrušila po tleh, udarjala z vso jezo in jokala zraven. Ničelnost, ogaba, beda, gnus, vse to se skriva v zapestjih. Pretaka se naokoli po krvi tako da doseže vse kotičke mojega telesa, da se zavem in mi da vedeti, da sem nula. Premišljevanje, pretvarjanje, da je vse v najlepšem redu, pritrjevanje da sem super srečna, da se ne jokam ko pridem domov, da ponoči spim čisto normalno in ne odštevam kdaj bo končno nastopil moj konec, kaj naj bi bil sploh smisel da sem živa in da ne analiziram možnosti kolikokrat do sedaj bi lahko bila mrtva, je v glavi. Prepoji moja tkiva in kožo. Tako mučno je, da me kar duši. V šoli ne morem misliti, delati zapiskov, normalno jesti, šimfati popularnih deklet in mežikati srčkanim fantom, se za njimi metati in izkazovati svojih čarov. (Ki jih sploh nimam). Resnici na ljubo, ne da se mi. Vse je tako silno pretežko. Vso energijo porabim za dihanje, hojo in čakanje. Čakanje, da me zajame tema, objame nebeški sij in mi nekdo na drugi strani, ki ima dvomljivo pravico odločati kdo gre levo in kdo desno, pove v katero smer naj grem. Zakaj bi še verjela v nekaj takega? Višje sile ne bi hotele, da trpim. Rešile bi me muk, mi pod noge metale dizajnerska oblačila, petice, denar in me naredile uspešno in lepo. Poslale bi mi reševalca, ki bi me potegnil iz vode. Kaj je zame naredil bog, usoda, božanstvo ali karkoli svetega v kar naj bi verjela? Nič. Popolnoma nič. Čisto prekleto nič. Kje sem ga polomila? Ker sem dvomila? Ker ne hodim k maši? Ker nisem molila pred zajtrkom, kosilom, večerjo, preden sem šla spat, preden sem šla v šolo ali preden sem se namenila vklopiti svoj um? Ker nisem na oltarju darovala kozlička? Kaj naj naredim, živali se mi smilijo! Tako kot se mi smilijo otroci vojaki, brezdomci, lačni, debeli, izkoriščeni, prevarani, zadavljeni in vsi, ki se jim je kdaj zgodila krivica. Boli me, ko se smejijo padlim. Boli me, ko opravljajo. Boli me, ker nisem tako suha, da bi mi izstopile kosti, da bi se mi vrtelo in da bi se tresla ob vsakem koraku. Boli me ob misli na bolne, umirajoče, tiste ki jih še bolj boli kakor mene. Nekdo tam zgoraj se mi posmehuje. Potem moram kričati. Srečo imam, ker nikogar ni doma. Koliko časa lahko šestnajstletno dekle, drobno, povprečno, zdrži tam notri v bolečini, mučenju in trpinčenju, psihično, fizično, duševno? Če se kmalu ne bo ustavilo, tudi ne prav dolgo. Stiska me v trebuhu, v sencah mi gori, špika v zapestju, v glavi mi tako pritiska, da bom kar padla in obležala, dokler se ne bom razblinila, me zasul prah časa in me bodo čez tisočletja izkopali inteligentni, privlačni, angelsko lepi otroci prihodnosti kakršne od nas zahtevajo, da smo. Želim si, da bi za vsaj en dan vedela, kako je biti popoln. Kako je biti visok, lep, imeti omamni nasmeh, zavajoč pogled, vedeti vso znanost, si zapomniti vse knjige, biti sočuten in prijazen, ob tem pa biti še noro nadarjen v športu, umetnosti in na koncu se mi lahko vsi kar klanjajo, ker sem tako veličastna. Ampak takih ljudi ni. Popolnost ne obstaja. Pa še vedno od mene zahtevajo natanko to. Kaj jim je? Vpijem. Butam v stene. Opravičim se vsem v bloku, ampak me ne morejo slišati. Vreščim. Mečem se po tleh. Obležim. Vse me boli. Vse mi gre na živce. Pustite me. Izbrisala bi vse hudobne in zlobne ljudi, ki se spravljajo na šibkejše. Orožje, vojne, lakoto, nepravičnost in vse ostalo bi zmetala na kres in ga zakurila. Potem se spomnim na človeško neumnost, na svojo grdoto, gnus, žalost, občutke, strahove ki jih nikakor ne morem obrazložiti in nimam pojma od kod prihajajo, želim le da bi bili zmetani pod preprogo, ampak tal ne morem prerezati in čustev uničiti, zato se mi ulijejo solze. Nihče me ne vidi, nihče me ne sliši. Četudi bi me, kaj bi naredili? Poslali k psihiatru, dali tablete, z mano delali v smislu Blaznice št.3499, moje težave pa bi bile še vedno tu. Niso težave, počutim se kot da so. Grizem si nohte, pulim lase, pokam prste. Udarjam v stene, glavo. Želim, da se zlomi. Tako kot moja duša, moje misli, moja osebnost. Če sem že zlomljen mrtvak, nočem bloditi naokoli kakor duh. Naj se zlomi tudi pretvornik. (Moje telo). Zato ker sem uničena. Zato ker sem nevredna. Zato ker nikamor ne spadam. Zato ker se nič ne zgodi kot si želim. Zato ker ti občutki nikoli ne izginejo. Zato ker sem dobila slabo oceno. Zato ker me nihče ne mara. Zato ker sem nič. Zato ker so v Siriji vojne. Zato ker gre ves svet v rit. Če se ne blatijo med pivom ali ob čaju v nedeljskem popoldnevu, si pišejo hejte na Facebooku. Ali pa skačejo nesrečniku pred hišo in čakajo kdaj se bo prikazal iz svoje lupinice. In lažejo, kradejo, izdajajo in se pretvarjajo. Strahopetna sem. Ne znam se postaviti sama zase. Okoli mene bi morali lomastiti hrusti z mišicami in zarenčati ob vsakem neznancu. Ampak niti pred znanci nisem varna. Najmanj pa pred sama sabo. Nikomur ne morem zaupati. In to samo še bolj boli. Zamaskiram se pod kapuco, zaklenem hišo in tečem. Kolikor hitro lahko. V žepu skrivam malico, v vrečki kosilo in ju odvržem nekje za najbolj bujnim grmom. Tečem. Vreščim. Hočem, da se neha. Nočem tega čutiti. Zakaj jaz? Zakaj ne kdo drug? Vržem se v jezero. Uživam v zbadanju ledene vode. Žile mi gorijo. Glasovi v glavi pritrjujejo. Stori že to! Obrazi ljudi, družbe, malo moje domišljije, rečejo: »Daj!« Oklevam in me brcnejo. V sence, zapestja, čelo, grlo. Prekleto, to boli! Daj! Saj veš, da v tem uživaš. Krasno je. Res je. Nikoli si ne bi mislila, da je tako omamno. Kot ustnice seksi tipčka na plaži, ko te reši iz vode. Pa naredim. Ureznina. Rana. Mamljivo. Kako diši. Priteče kaplja. Svet se strese. Napetost izgine. Kako omamno. Izgine. Nekaj, ne vem kaj. Vse je lepo. Samo … krasno. Kot da sem zadeta. Vse je pozabljeno. Opravičim se za svoje pretiravanje. Lebdim na gladini. Sedem na vejo, z na pol zaprtimi očmi spim in gledam. Drevesa, leteče ptice, veter me požgečka po licu. Nikogar ni v bližini. Svoboda. Ker je za zdaj je še nihče ne prodaja v kapsuli ali steklenički.Mogoče mi ni nihče rekel kaj slabega ali me zvabil v svojo okrutno past, ampak ko sem tam zunaj, tako izpostavljena, predatorji samo čakajo name. In ker pravijo, da ne smeš biti ranljiv in ker vsako besedo, vsako pravilo, vpijam kakor opij in se vse vtisne v moj spomin, ne znam živeti brez zakonikov, protokolov ali mnenja drugih. In bolj, ko se upiram nanje, bolj izgubljam sebe, se borim za stvari ki sploh niso pomembne in bi jih moral nekdo ustaviti, preden se razpršijo kakor neusmiljeni virus. Moj um je že tako zamegljen, da je praktično že prepozno.
