Objavljamo še zadnje izmed nagrajenih del literarnega natečaja z naslovom “Iz stiske skozi bolečino” ob 1. marcu, svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju
3. mesto PROZA
Ana Frank Bogataj, Gimnazija Vič
IZ STISKE SKOZI BOLEČINO – PISMO
Če nimam takšnega telesa, kot ga hočem, potem ga nočem. Potem se ne mislim truditi zanj, če lastne perfekcije ne bom mogla nikoli doseči.
Zato pa mi je tako lahko. Zato se lahko tako, brez sramu, predajam kakršnimkoli užitkom – naj si bodo moralno sporni ali pač ne – in ponujam to telo. Preprosto ni mi mar zanj. Z njegovo predajo nikomur ne dam sebe. Ker ta lupina iz mesa nisem jaz. Ko si ga tako kdo sposodi, lahko jaz za kratek čas odmislim edino stvar, ki jo tako globoko sovražim. Če nekomu ta skrivljena gmota ideala predstavlja užitek in zabavo, takrat tudi jaz za kratek čas pozabim, da je to telo moje. Če ni takšno, kot ga jaz hočem, potem ne more biti del mene.
Res, blazno. Človek bi se kar zdrznil. Tako imam dosti svojega uma in telesa. Le kje je tukaj zadovoljstvo, se vprašam. Kje smisel, da sploh še ustrajam. Sebe si pogosto predstavljam kot lik kakšnega romantičnega romana – kot gospa Bovary na primer. Hlepenje po idealu, ki ga nikdar ne boš dosegel. Ko se tega zaveš, nastopi cikel razočaranja, žalosti in bolečine. Čez nekaj časa se na to navadiš, sprijazniš. In s tem vse postane sivo. V takih primerih je potreben nekakšen opij, nekaj, kar te lahko porine v ekstazo, ko te nič drugega ne more. Nič manj kot droga, ki ti znova da življenje, ob enem pa pusti proste poti za izlitje vsega svojega srčnega gneva in vseh svojih razočaranj. Za nekaj pičlih blaženih trenutkov, v katerih se uspem izgubiti.
Ta moja mesnata lupinica, ki ni moja, mi nudi edino zadovoljstvo takrat, ko jo trpinčim. Ker si to zasluži. Ker je edini trenutek, ko začutim zadovoljstvo nad njo takrat, ko po njej steče topla, živo rdeča barva. Ta čar, ki ga s tem ustvari, me neverjetno pomirja. Ves ta gnev, vse, kar se je leta in leta v meni nabralo, česar ni mogoče več popraviti, ne pozabiti, ves ta pritisk, napetost, ki jo čutim ujeto v sebi … nekako se s tem sprosti iz mene, odteče, ko si prerežem prvo žilo na zapestju. Kot sem rekla, takrat edinkrat doživim zmago nad sabo, ekstazo v tem svojem propadu.
Kazen je moja utopija. Kazen je moja pot do ideala.
Verjamem, da se ti to, kar doživljam ob tem početju, verjetno zdi ogabno ali napačno. Priznam, včasih me postane kar malo strah nad teh svojih misli. Določenih stvari znotraj sebe ne zmorem več nadzorovati. Izgubila sem nadzor nad njimi. Vendar mi je odkrito vseeno. Strah kmalu izgine. Dokler imam vsaj nek občutek zadovoljstva v tem neprekinjenem nezadovoljstvu, mi je vseeno, kaj si drugi mislijo. Zame je to edini dokaz, da je v meni ostalo še nekaj, kar je sposobno čutiti. Da se kljub temu nisem še predala popolni otopelosti.
Prosim, ne misli si slabega o meni, ko boš to prebrala. Veš, da si edini človek, za katerega mi je še mar na tem svetu. Zato ti tudi pišem in sem tako odkrita s tabo.
Nisem se ti še uspela opravičiti. Za takrat, ko si me našla zvečer v banji. Verjetno ni ravno najlepši pogled, ko zagledaš svojo sestro v mlaki krvi. In imaš potem opravka še s policijo in zdravniki — vse te stvari. Oprosti za to.
Samo to sem ti želela povedati s tem pismom. Verjetno si pričakovala zahvalo, zato ker si me rešila. In ker sem zdaj, s tvojo pomočjo, v eni izmed teh uglednih bolnišnic, kjer po cele dneve hodim na terapije in imam dolge pogovore z vsemi vrstami psihologov. Ne bodi presenečena, vse se izve.
Ne, nisem ti hvaležna. Ne za to in ne za tisto prej. Samo toliko da veš, s tem nisi ničesar spremenila. Kot sem rekla, če česa ne morem imeti, potem ni vredno, da se trudim. In če je razlog za to del mene, ki ga ne morem spremeniti, kako naj potem brez trpljenja sploh še živim. Brez prevare, brez nečesa, kar mi ta občutek zamegli.
Vedi, da te imam rada in da si ta trenutek želim, da bi bila ob meni. Obenem si želim, da me ne bi nikoli več videla, vsaj ne takšne, kot sem zdaj. Ta trenutek sem podobna bolj na kosce razbiti vazi kot pa čemurkoli drugemu. Tako zelo pogrešam najine skupne trenutke. Ko sva skupaj pili kavo ob maslenem toastu vsako jutro pred šolo in opravljali vse v šoli, se pritoževali … Upam, da bova lahko to nekoč ponovili. Takrat brez papirja.
Za vedno tvoja