Literarni natečaj – 3. mesto POEZIJA: Anonima – BREZ NASLOVA

Objavljamo z 3. mestom nagrajeno pesem na natečaju z naslovom “Iz stiske skozi bolečino” ob 1. marcu, svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju.
3. mesto: POEZIJA

Anonima

BREZ NASLOVA

I.
Hlad spreleti moje telo,
ko dih prišepne mi na uho,
glas znan?
Ne, tuj mi je.

Kot da moje so besede,
mi hrbet obrnile,
oster nož v vrat zarile!

Kri razlila se po prsih,
gomazi iz mladih žil,
ljubezni polno srce,
odbije zadnji utrip.

II.
Žica se zapiči v meso,
kri razlije se v oko,
lije iz čela po obrazu,
kot njegov pogled po mojem stazu.

Ubijam se, morim,
vendar molčim!
Bolečina neznosna,
na smrt ponosna.

Mar je vredno umreti?
Za žive živeti?
Moj obraz bledi,
še zmeraj živi!

III.
Okovje okrog rok,
veriga okrog nog,
prikovana na svet,
moj duh je ujet.

Sežem predse z roko,
vkovano v telo,
se stegnem po ključ,
razbije se luč.

Sedim v temi,
ko glas šepne mi,
če se ne da odkleniti,
okovje s sekiro razbiti.

Literarni natečaj – 2. mesto PROZA: Eva Grobiša – RADOSTNO TRPLJENJE

Objavljamo z 2. mestom nagrajeno literarno delo na natečaju z naslovom “Iz stiske skozi bolečino” ob 1. marcu, svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju

2. mesto PROZA
Eva Grobiša, Gimnazija Nova Gorica

RADOSTNO TRPLJENJE
Obraz rahlo upadel, a kljub temu skoraj nebeški, na njem pa vselej značilen nejevoljen pogled ter rahlo priprte sinje modre oči. Te so bile od časa do časa zalite s solzami, ki so v počasnem loku padale in se tiho, a toliko bolj boleče razblinjale na njenih gladkih, na videz porcelanastih licih. Njena usta so se ob prisotnosti drugih razvlekla v prešeren nasmeh, oči pa so še kar naprej ostale zastrte z žalostjo. Sita je bila igranja navidezne popolnosti, ko pa je v sebi čutila vse prej kot to. Za lepe besede znancev o njenem videzu, uspehih, pa tudi karakterju ji je bilo mar, prav toliko kot za lanski sneg. Ljudje so jo vedno znova razočarali, ko so z dejanji dokazali, da so besede ničvredne, zato je bilo njeno zaupanje v človeka iz dneva v dan manjše.
Bila je zmes navideznega smeha in dolgotrajne žalosti, kombinirane z jezo, kakršno je v sebi lahko skrivala le ona. Zapletena v lastna čustva je upajoče iskala pot ven, ampak vedno znova ji je spodletelo. Počutila se je, kot da je njeno življenje igra, ona pa eden izmed mnogih likov, ki le igra svojo vlogo po zapisanem scenariju. Želela je spremeniti stvari, uiti iz mreže laži in pretvarjanja, se postaviti žalosti po robu ter si v igri – življenju ustvariti drugačen, radosten konec. Kmalu je spoznala, da se sama iz te zagate ne more rešiti, zato se je preprosto vdala ter prepustila življenju, ki naj jo vodi kot marioneto, ona pa je vse to na videz samo opazovala. Iz njene notranjosti so prodirali nemi klici na pomoč, ki pa niso bili uslišani.
Bolečina jo je iz dneva v dan bolj razjedala, v njej je bilo nakopičene vedno več jeze in žalosti, tisti drobec pozitive, ki ga je včasih hranila, pa je izginil. Ni se zavedala, da bo en dan, eno dejanje, spremenilo njeno celotno življenje. Ko je sedla za mizo, utrujena po napornem dnevu, je začela premišljevati. Misli so ji kot čreda razpuščenih ovac švigale po glavi, ona pa jih je zaman poskušala zbistriti. Bila je ujetnica same sebe, želela je pobegniti, vendar njeno telo duše kar ni hotelo izpustiti.
Ne da bi premišljevala je v navalu jeze z mize porinila kozarec. Opazovala je, kako je kozarec počasi zadel tla in se razletel, prav tako kot se je takrat na tisoče drobcev razletela njena duša. Solze so po pordelih licih lile v potokih, zabuhle oči pa so po temnih lesenih tleh vneto iskale ostre črepinje. S kosom stekla je v svojo roko zarezala s takšno lahkoto, kot bi s tem uničila vse prepreke, ki so ji zastirale pot ter razbremenila dušo vse svoje teže. Čutila je bolečino, a ne takšne, ki razjeda, temveč takšno, ki osvobaja. Za kratek čas je pozabila na vso igro, na žalost in duševno bolečino, ki sta bili dotlej njeni vsakodnevni spremljevalki, ter na vse težave, ki so jo pestile v preteklih časih. Ni bila srečna, ni se počutila nebeško, le za trenutek se ji je zdelo, kot bi se osvobodila vsega, kar jo je omejevalo. Bila je ona. Dihala je plitko in hitro, tiho je ihtela, njeno prestrašeno srce pa je razbijalo neverjetno hitro. Kri, ki je lila iz rane na roki, je poizkušala popivnati s papirnatim robcem, vendar je kmalu ugotovila, da je je preveč, zato je pustila, da je curljala po njenih dlaneh na sobna tla.
V tovrstnih trenutkih se je počutila, kot da lahko sama upravlja s svojimi čustvi in celo z ostalim svetom. Počutila se je močna, vplivna in pristna. Potem ko se je evforija polegla, pa je občutila enako stanje, kot ga je bila navajena. Vedno bolj in bolj se je vrtela v krogu, ki sta ga sestavljala samopoškodovanje ter obdobja kasnejše depresije. Rezanje, praskanje, puljenje las in ugašanje cigaretnih ogorkov na svojem telesu so postali del njenega vsakdana. Postajala je odvisnik lastne bolečine. Pogosteje si je zadajala telesne bolečine, saj se ji je zdelo, da jo to ohranja živo, v resnici pa se je spreminjala v sužnja svojih dejanj.
Kmalu njihovih posledic ni več mogla zadrževati zase in njeni bližnji so iz dneva v dan bolj zaskrbljeno razmišljali o njenem psihičnem stanju. Kljub zanikanju težav je privolila v zdravniško pomoč, saj ni želela očrniti ugleda svoje družine z dejanji, ki se jih je še sama sramovala. Obiskovati je začela moje psihoterapije, ni se več trpinčila, rane so se hitro celile, starejše brazgotine pa počasi izginjale. A v sebi je še vedno zadrževala abnormalne količine jeze in žalosti, ki so se iz dneva v dan večale. Bila je kot tempirana bomba, en napačen korak, en napačen dogodek, pa bi se v njej spet sprožila neustavljiva eksplozija čustev in bolečine. Da bi preprečil takšen zaplet, sem predlagal, naj v dnevnik zapisuje o tem, kar čuti, pa tudi naključne dogodke, ki jih vidi, saj se bo na takšen način naučila najti srečo v preprostih stvareh in ugotovila, da svet sploh ni tako napačen.
Marljivo je zapisovala svoja občutja in opažanja, jaz pa sem njen napredek spremljal z branjem zapisanega. Ob negativnih mislih, zapisanih na prvih straneh dnevnika, sem se zdrznil vedno znova, ko sem jih prebral. Skozi čas so negativna čustva in gnus do svojega telesa zamenjali opisi slučajnih dogodkov,, ki jih je bodisi opazovala bodisi doživela.
Nekega ključnega dne sem prebral naslednji odlomek: »Sedim na okenski polici ter zrem skozi okno in opazujem našo ulico. Dežne kaplje počasi, otožno padajo na tla. Gospod, ki se je ravnokar pripeljal iz službe, hiti k ženi ter svojima dvema otrokoma. Gospa išče svojo mačko ter jo poizkuša rešiti pred dežjem. Sosedova otroka radoživo tekata naokoli, dežne kaplje, ki padajo na njune skodrane lase in poletna oblačila, pa so njuna zadnja skrb. Trudim se opazovati in razumeti druge, v vsaki drobni stvari najti kaj pozitivnega, biti manj stroga do sebe in drugih ter pozabiti na stare zamere, prepire in dogodke, ki so opazno spremenili moje življenje. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo, ampak meni je ljubše tako. Nič več ne sovražim brazgotin, ki so ostale, saj me bodo večno spominjale, naj se ne vdam. Zdaj verjamem, da se vse stvari zgodijo z razlogom. V življenju doživimo vzpone in padce. Padati ne moreš večno, saj prej kot slej dosežeš dno in takrat je pomembno, da se zaveš, da se bo tvoja pot začela vzpenjati. Dosežeš lahko, kar si zaželiš, vendar vedi, da ni nujno, da ti bo uspelo takoj. Trudi se in ne vdaj. Pomembno je, da stremiš k cilju, vendar pazi, da pri tem ne poteptaš drugih. Počutim se, kot da se v meni vsakokrat, ko kaplja zadene tla, utrže nov plaz bolečine. Vendar sem močna. Ne bom se spet vdala.«
Kamen se mi je odvalil od srca, po licu pa mi je spolzela solza sreče. Vedel sem, da je rešena, ne bo se vdala, trudila se bo in mučila, dokler ji ne bo uspelo. In to je bilo dovolj. Dovolj zame, dovolj zanjo, dovolj za vse nas. Stvari iz danes na jutri ne moreš drastično spremeniti. Ne smeš si zadati previsokih ciljev, stopati moraš po malo in počasi, pa boš nekoč prilezel tja, kamor si namenjen. In tudi ona bo. Vem, da bo.

Literarni natečaj – 2. mesto POEZIJA: Adriana Marlene Felicijan – SKOZI BOLEČINO

Objavljamo pesem, ki je bila na literarnem natečaju z naslovom “Iz stiske skozi bolečino” ob 1. marcu, svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju nagrajena z 2. nagrado.

2. mesto POEZIJA

Adriana Marlene Felicijan, I. gimnazija v Celju

SKOZI BOLEČINO

Skozi bolečino
Skozi teman gozd je hodila,
ni vedela, kdaj se je znašla v njem, niti, kje je izhod.
Skozi teman gozd je hodila,
nekdaj jasne jase, sedaj črno senco ista drevesa so metala.

Zakaj nihče ni opazil?
Zakaj drugih cvetoča pomlad njej gnila je postala?
Zakaj nihče ni opazil?
Navidez le nad njo visel je oblak.

Zgubljala se je v luknji,
sama vanjo je padla.
Sama jo je skopala,
da zdaj plavala po črepinjah je lahko.

Vedela ni takrat,
da bolečina le še več trpljenja prinese.

 

 

Literarni natečaj – 1. mesto, POEZIJA: Zala Marolt – VESOLJNI POTOP V LUŽO KRVI

S prvim mestom nagrajena poezija literarnega natečaja z naslovom “Iz stiske skozi bolečino” ob 1. marcu, svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju.

1. mesto POEZIJA

Zala Marolt, Srednja šola Domžale, gimnazija

VESOLJNI POTOP V LUŽO KRVI
kličejo me
grabijo po meni
ko se na preciznih ustnicah
iskri nasmešek

nadzorujejo mojo votlo notranjost
prazno kot hlod
romam kot harold
umikam se proč

semafor prižge zeleno luč
kam
po poti naprej
ni izhoda

nadležen šepet v mozgu
narekuje mi banalna povelja
premajhne prsi in drobno obličje
nič ni lepo

hočem kričati
ne
nimaš prav
glasilke ne delujejo

padam s puhastih oblakov
trčim ob rdečkasto prst
vse je rdeče če je vse rdeče
zakaj bi bila drugačna od rdeče
slapovi krvi močijo zemljo
prav tako solze
sled otožnega neba
na mojih licih

zrem predse
ne vidim drugega kot
rdečo
rdečo rdečo rdečo

racio končno zakliče
dovolj je krvi
čeprav tisti trenutek
vse lažje se zdi