Literarni natečaj – 2. mesto PROZA: Eva Grobiša – RADOSTNO TRPLJENJE

Objavljamo z 2. mestom nagrajeno literarno delo na natečaju z naslovom “Iz stiske skozi bolečino” ob 1. marcu, svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju

2. mesto PROZA
Eva Grobiša, Gimnazija Nova Gorica

RADOSTNO TRPLJENJE
Obraz rahlo upadel, a kljub temu skoraj nebeški, na njem pa vselej značilen nejevoljen pogled ter rahlo priprte sinje modre oči. Te so bile od časa do časa zalite s solzami, ki so v počasnem loku padale in se tiho, a toliko bolj boleče razblinjale na njenih gladkih, na videz porcelanastih licih. Njena usta so se ob prisotnosti drugih razvlekla v prešeren nasmeh, oči pa so še kar naprej ostale zastrte z žalostjo. Sita je bila igranja navidezne popolnosti, ko pa je v sebi čutila vse prej kot to. Za lepe besede znancev o njenem videzu, uspehih, pa tudi karakterju ji je bilo mar, prav toliko kot za lanski sneg. Ljudje so jo vedno znova razočarali, ko so z dejanji dokazali, da so besede ničvredne, zato je bilo njeno zaupanje v človeka iz dneva v dan manjše.
Bila je zmes navideznega smeha in dolgotrajne žalosti, kombinirane z jezo, kakršno je v sebi lahko skrivala le ona. Zapletena v lastna čustva je upajoče iskala pot ven, ampak vedno znova ji je spodletelo. Počutila se je, kot da je njeno življenje igra, ona pa eden izmed mnogih likov, ki le igra svojo vlogo po zapisanem scenariju. Želela je spremeniti stvari, uiti iz mreže laži in pretvarjanja, se postaviti žalosti po robu ter si v igri – življenju ustvariti drugačen, radosten konec. Kmalu je spoznala, da se sama iz te zagate ne more rešiti, zato se je preprosto vdala ter prepustila življenju, ki naj jo vodi kot marioneto, ona pa je vse to na videz samo opazovala. Iz njene notranjosti so prodirali nemi klici na pomoč, ki pa niso bili uslišani.
Bolečina jo je iz dneva v dan bolj razjedala, v njej je bilo nakopičene vedno več jeze in žalosti, tisti drobec pozitive, ki ga je včasih hranila, pa je izginil. Ni se zavedala, da bo en dan, eno dejanje, spremenilo njeno celotno življenje. Ko je sedla za mizo, utrujena po napornem dnevu, je začela premišljevati. Misli so ji kot čreda razpuščenih ovac švigale po glavi, ona pa jih je zaman poskušala zbistriti. Bila je ujetnica same sebe, želela je pobegniti, vendar njeno telo duše kar ni hotelo izpustiti.
Ne da bi premišljevala je v navalu jeze z mize porinila kozarec. Opazovala je, kako je kozarec počasi zadel tla in se razletel, prav tako kot se je takrat na tisoče drobcev razletela njena duša. Solze so po pordelih licih lile v potokih, zabuhle oči pa so po temnih lesenih tleh vneto iskale ostre črepinje. S kosom stekla je v svojo roko zarezala s takšno lahkoto, kot bi s tem uničila vse prepreke, ki so ji zastirale pot ter razbremenila dušo vse svoje teže. Čutila je bolečino, a ne takšne, ki razjeda, temveč takšno, ki osvobaja. Za kratek čas je pozabila na vso igro, na žalost in duševno bolečino, ki sta bili dotlej njeni vsakodnevni spremljevalki, ter na vse težave, ki so jo pestile v preteklih časih. Ni bila srečna, ni se počutila nebeško, le za trenutek se ji je zdelo, kot bi se osvobodila vsega, kar jo je omejevalo. Bila je ona. Dihala je plitko in hitro, tiho je ihtela, njeno prestrašeno srce pa je razbijalo neverjetno hitro. Kri, ki je lila iz rane na roki, je poizkušala popivnati s papirnatim robcem, vendar je kmalu ugotovila, da je je preveč, zato je pustila, da je curljala po njenih dlaneh na sobna tla.
V tovrstnih trenutkih se je počutila, kot da lahko sama upravlja s svojimi čustvi in celo z ostalim svetom. Počutila se je močna, vplivna in pristna. Potem ko se je evforija polegla, pa je občutila enako stanje, kot ga je bila navajena. Vedno bolj in bolj se je vrtela v krogu, ki sta ga sestavljala samopoškodovanje ter obdobja kasnejše depresije. Rezanje, praskanje, puljenje las in ugašanje cigaretnih ogorkov na svojem telesu so postali del njenega vsakdana. Postajala je odvisnik lastne bolečine. Pogosteje si je zadajala telesne bolečine, saj se ji je zdelo, da jo to ohranja živo, v resnici pa se je spreminjala v sužnja svojih dejanj.
Kmalu njihovih posledic ni več mogla zadrževati zase in njeni bližnji so iz dneva v dan bolj zaskrbljeno razmišljali o njenem psihičnem stanju. Kljub zanikanju težav je privolila v zdravniško pomoč, saj ni želela očrniti ugleda svoje družine z dejanji, ki se jih je še sama sramovala. Obiskovati je začela moje psihoterapije, ni se več trpinčila, rane so se hitro celile, starejše brazgotine pa počasi izginjale. A v sebi je še vedno zadrževala abnormalne količine jeze in žalosti, ki so se iz dneva v dan večale. Bila je kot tempirana bomba, en napačen korak, en napačen dogodek, pa bi se v njej spet sprožila neustavljiva eksplozija čustev in bolečine. Da bi preprečil takšen zaplet, sem predlagal, naj v dnevnik zapisuje o tem, kar čuti, pa tudi naključne dogodke, ki jih vidi, saj se bo na takšen način naučila najti srečo v preprostih stvareh in ugotovila, da svet sploh ni tako napačen.
Marljivo je zapisovala svoja občutja in opažanja, jaz pa sem njen napredek spremljal z branjem zapisanega. Ob negativnih mislih, zapisanih na prvih straneh dnevnika, sem se zdrznil vedno znova, ko sem jih prebral. Skozi čas so negativna čustva in gnus do svojega telesa zamenjali opisi slučajnih dogodkov,, ki jih je bodisi opazovala bodisi doživela.
Nekega ključnega dne sem prebral naslednji odlomek: »Sedim na okenski polici ter zrem skozi okno in opazujem našo ulico. Dežne kaplje počasi, otožno padajo na tla. Gospod, ki se je ravnokar pripeljal iz službe, hiti k ženi ter svojima dvema otrokoma. Gospa išče svojo mačko ter jo poizkuša rešiti pred dežjem. Sosedova otroka radoživo tekata naokoli, dežne kaplje, ki padajo na njune skodrane lase in poletna oblačila, pa so njuna zadnja skrb. Trudim se opazovati in razumeti druge, v vsaki drobni stvari najti kaj pozitivnega, biti manj stroga do sebe in drugih ter pozabiti na stare zamere, prepire in dogodke, ki so opazno spremenili moje življenje. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo, ampak meni je ljubše tako. Nič več ne sovražim brazgotin, ki so ostale, saj me bodo večno spominjale, naj se ne vdam. Zdaj verjamem, da se vse stvari zgodijo z razlogom. V življenju doživimo vzpone in padce. Padati ne moreš večno, saj prej kot slej dosežeš dno in takrat je pomembno, da se zaveš, da se bo tvoja pot začela vzpenjati. Dosežeš lahko, kar si zaželiš, vendar vedi, da ni nujno, da ti bo uspelo takoj. Trudi se in ne vdaj. Pomembno je, da stremiš k cilju, vendar pazi, da pri tem ne poteptaš drugih. Počutim se, kot da se v meni vsakokrat, ko kaplja zadene tla, utrže nov plaz bolečine. Vendar sem močna. Ne bom se spet vdala.«
Kamen se mi je odvalil od srca, po licu pa mi je spolzela solza sreče. Vedel sem, da je rešena, ne bo se vdala, trudila se bo in mučila, dokler ji ne bo uspelo. In to je bilo dovolj. Dovolj zame, dovolj zanjo, dovolj za vse nas. Stvari iz danes na jutri ne moreš drastično spremeniti. Ne smeš si zadati previsokih ciljev, stopati moraš po malo in počasi, pa boš nekoč prilezel tja, kamor si namenjen. In tudi ona bo. Vem, da bo.

Literarni natečaj – 2. mesto POEZIJA: Adriana Marlene Felicijan – SKOZI BOLEČINO

Objavljamo pesem, ki je bila na literarnem natečaju z naslovom “Iz stiske skozi bolečino” ob 1. marcu, svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju nagrajena z 2. nagrado.

2. mesto POEZIJA

Adriana Marlene Felicijan, I. gimnazija v Celju

SKOZI BOLEČINO

Skozi bolečino
Skozi teman gozd je hodila,
ni vedela, kdaj se je znašla v njem, niti, kje je izhod.
Skozi teman gozd je hodila,
nekdaj jasne jase, sedaj črno senco ista drevesa so metala.

Zakaj nihče ni opazil?
Zakaj drugih cvetoča pomlad njej gnila je postala?
Zakaj nihče ni opazil?
Navidez le nad njo visel je oblak.

Zgubljala se je v luknji,
sama vanjo je padla.
Sama jo je skopala,
da zdaj plavala po črepinjah je lahko.

Vedela ni takrat,
da bolečina le še več trpljenja prinese.

 

 

Literarni natečaj – 1. mesto, POEZIJA: Zala Marolt – VESOLJNI POTOP V LUŽO KRVI

S prvim mestom nagrajena poezija literarnega natečaja z naslovom “Iz stiske skozi bolečino” ob 1. marcu, svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju.

1. mesto POEZIJA

Zala Marolt, Srednja šola Domžale, gimnazija

VESOLJNI POTOP V LUŽO KRVI
kličejo me
grabijo po meni
ko se na preciznih ustnicah
iskri nasmešek

nadzorujejo mojo votlo notranjost
prazno kot hlod
romam kot harold
umikam se proč

semafor prižge zeleno luč
kam
po poti naprej
ni izhoda

nadležen šepet v mozgu
narekuje mi banalna povelja
premajhne prsi in drobno obličje
nič ni lepo

hočem kričati
ne
nimaš prav
glasilke ne delujejo

padam s puhastih oblakov
trčim ob rdečkasto prst
vse je rdeče če je vse rdeče
zakaj bi bila drugačna od rdeče
slapovi krvi močijo zemljo
prav tako solze
sled otožnega neba
na mojih licih

zrem predse
ne vidim drugega kot
rdečo
rdečo rdečo rdečo

racio končno zakliče
dovolj je krvi
čeprav tisti trenutek
vse lažje se zdi

 

Literarni natečaj – 1. mesto, PROZA: Anina Nomi – BREZUPNO BREZUPNA

Objavljamo prvo izmed nagrajenih del literarnega natečaja z naslovom “Iz stiske skozi bolečino” ob 1. marcu, svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju.

1. mesto PROZA
ANINA NOMI

BREZUPNO BREZUPNA
Zapisnik iz Krutosti, 19.10.2017
KAKO SI? Kaj je z ljudmi, da postavljajo tako bedna vprašanja? Ne čutim nič. Ne občutim nič. Kako naj vem kako sem?
V REDU. Laž.
KAKO GRE? Živim. Ali ni to že dovolj bedno?
KDO SI? Nihče. Nekdo, ki nima ciljev na tem bednem svetu, nima talentov, želja, misli. Le neporabljen čas, ki je prisiljen, da se porabi kot želi družba. V rit s tem!
KAJ RADA POČNEŠ? Ležim v postelji, gledam v strop in čakam, da me ni več. Ko se okoli mene dogajajo strahotne stvari zaradi katerih nočem več iz hiše. Kaj šele iz sobe!
MAMI MISLI, DA SEM V REDU. OČI MISLI, DA SEM V REDU. TETE IN STRICI MISLIJO, DA SEM V REDU.
NISEM V REDU.
Strah me je. Strašno. Smešno. Strah me je tega, da me je strah. Je to sploh …. hm, normalno? Ne zdi se mi. Ampak več kot prepričana sem, da me bodo živo požrli. Živo odrli in potem še požrli. Počutim se … to je neizmerno čudno, saj praktično ne čutim ničesar. Zopet, zelo je smešno. In smešno je to, da čeprav pravim, da je smešno, se ne morem smejati. Moj obraz je resen. Trd. In večino časa, od zamokle neempatične družbe, prezrt. Napetost in strah se nabirata v grlu in obeh ne morem pogoltniti. Razočaranje in sovraštvo se nabirata v prsnem košu. Komaj se premikam, ne da bi se skoraj zrušila po tleh, udarjala z vso jezo in jokala zraven. Ničelnost, ogaba, beda, gnus, vse to se skriva v zapestjih. Pretaka se naokoli po krvi tako da doseže vse kotičke mojega telesa, da se zavem in mi da vedeti, da sem nula. Premišljevanje, pretvarjanje, da je vse v najlepšem redu, pritrjevanje da sem super srečna, da se ne jokam ko pridem domov, da ponoči spim čisto normalno in ne odštevam kdaj bo končno nastopil moj konec, kaj naj bi bil sploh smisel da sem živa in da ne analiziram možnosti kolikokrat do sedaj bi lahko bila mrtva, je v glavi. Prepoji moja tkiva in kožo. Tako mučno je, da me kar duši. V šoli ne morem misliti, delati zapiskov, normalno jesti, šimfati popularnih deklet in mežikati srčkanim fantom, se za njimi metati in izkazovati svojih čarov. (Ki jih sploh nimam). Resnici na ljubo, ne da se mi. Vse je tako silno pretežko. Vso energijo porabim za dihanje, hojo in čakanje. Čakanje, da me zajame tema, objame nebeški sij in mi nekdo na drugi strani, ki ima dvomljivo pravico odločati kdo gre levo in kdo desno, pove v katero smer naj grem. Zakaj bi še verjela v nekaj takega? Višje sile ne bi hotele, da trpim. Rešile bi me muk, mi pod noge metale dizajnerska oblačila, petice, denar in me naredile uspešno in lepo. Poslale bi mi reševalca, ki bi me potegnil iz vode. Kaj je zame naredil bog, usoda, božanstvo ali karkoli svetega v kar naj bi verjela? Nič. Popolnoma nič. Čisto prekleto nič. Kje sem ga polomila? Ker sem dvomila? Ker ne hodim k maši? Ker nisem molila pred zajtrkom, kosilom, večerjo, preden sem šla spat, preden sem šla v šolo ali preden sem se namenila vklopiti svoj um? Ker nisem na oltarju darovala kozlička? Kaj naj naredim, živali se mi smilijo! Tako kot se mi smilijo otroci vojaki, brezdomci, lačni, debeli, izkoriščeni, prevarani, zadavljeni in vsi, ki se jim je kdaj zgodila krivica. Boli me, ko se smejijo padlim. Boli me, ko opravljajo. Boli me, ker nisem tako suha, da bi mi izstopile kosti, da bi se mi vrtelo in da bi se tresla ob vsakem koraku. Boli me ob misli na bolne, umirajoče, tiste ki jih še bolj boli kakor mene. Nekdo tam zgoraj se mi posmehuje. Potem moram kričati. Srečo imam, ker nikogar ni doma. Koliko časa lahko šestnajstletno dekle, drobno, povprečno, zdrži tam notri v bolečini, mučenju in trpinčenju, psihično, fizično, duševno? Če se kmalu ne bo ustavilo, tudi ne prav dolgo. Stiska me v trebuhu, v sencah mi gori, špika v zapestju, v glavi mi tako pritiska, da bom kar padla in obležala, dokler se ne bom razblinila, me zasul prah časa in me bodo čez tisočletja izkopali inteligentni, privlačni, angelsko lepi otroci prihodnosti kakršne od nas zahtevajo, da smo. Želim si, da bi za vsaj en dan vedela, kako je biti popoln. Kako je biti visok, lep, imeti omamni nasmeh, zavajoč pogled, vedeti vso znanost, si zapomniti vse knjige, biti sočuten in prijazen, ob tem pa biti še noro nadarjen v športu, umetnosti in na koncu se mi lahko vsi kar klanjajo, ker sem tako veličastna. Ampak takih ljudi ni. Popolnost ne obstaja. Pa še vedno od mene zahtevajo natanko to. Kaj jim je? Vpijem. Butam v stene. Opravičim se vsem v bloku, ampak me ne morejo slišati. Vreščim. Mečem se po tleh. Obležim. Vse me boli. Vse mi gre na živce. Pustite me. Izbrisala bi vse hudobne in zlobne ljudi, ki se spravljajo na šibkejše. Orožje, vojne, lakoto, nepravičnost in vse ostalo bi zmetala na kres in ga zakurila. Potem se spomnim na človeško neumnost, na svojo grdoto, gnus, žalost, občutke, strahove ki jih nikakor ne morem obrazložiti in nimam pojma od kod prihajajo, želim le da bi bili zmetani pod preprogo, ampak tal ne morem prerezati in čustev uničiti, zato se mi ulijejo solze. Nihče me ne vidi, nihče me ne sliši. Četudi bi me, kaj bi naredili? Poslali k psihiatru, dali tablete, z mano delali v smislu Blaznice št.3499, moje težave pa bi bile še vedno tu. Niso težave, počutim se kot da so. Grizem si nohte, pulim lase, pokam prste. Udarjam v stene, glavo. Želim, da se zlomi. Tako kot moja duša, moje misli, moja osebnost. Če sem že zlomljen mrtvak, nočem bloditi naokoli kakor duh. Naj se zlomi tudi pretvornik. (Moje telo). Zato ker sem uničena. Zato ker sem nevredna. Zato ker nikamor ne spadam. Zato ker se nič ne zgodi kot si želim. Zato ker ti občutki nikoli ne izginejo. Zato ker sem dobila slabo oceno. Zato ker me nihče ne mara. Zato ker sem nič. Zato ker so v Siriji vojne. Zato ker gre ves svet v rit. Če se ne blatijo med pivom ali ob čaju v nedeljskem popoldnevu, si pišejo hejte na Facebooku. Ali pa skačejo nesrečniku pred hišo in čakajo kdaj se bo prikazal iz svoje lupinice. In lažejo, kradejo, izdajajo in se pretvarjajo. Strahopetna sem. Ne znam se postaviti sama zase. Okoli mene bi morali lomastiti hrusti z mišicami in zarenčati ob vsakem neznancu. Ampak niti pred znanci nisem varna. Najmanj pa pred sama sabo. Nikomur ne morem zaupati. In to samo še bolj boli. Zamaskiram se pod kapuco, zaklenem hišo in tečem. Kolikor hitro lahko. V žepu skrivam malico, v vrečki kosilo in ju odvržem nekje za najbolj bujnim grmom. Tečem. Vreščim. Hočem, da se neha. Nočem tega čutiti. Zakaj jaz? Zakaj ne kdo drug? Vržem se v jezero. Uživam v zbadanju ledene vode. Žile mi gorijo. Glasovi v glavi pritrjujejo. Stori že to! Obrazi ljudi, družbe, malo moje domišljije, rečejo: »Daj!« Oklevam in me brcnejo. V sence, zapestja, čelo, grlo. Prekleto, to boli! Daj! Saj veš, da v tem uživaš. Krasno je. Res je. Nikoli si ne bi mislila, da je tako omamno. Kot ustnice seksi tipčka na plaži, ko te reši iz vode. Pa naredim. Ureznina. Rana. Mamljivo. Kako diši. Priteče kaplja. Svet se strese. Napetost izgine. Kako omamno. Izgine. Nekaj, ne vem kaj. Vse je lepo. Samo … krasno. Kot da sem zadeta. Vse je pozabljeno. Opravičim se za svoje pretiravanje. Lebdim na gladini. Sedem na vejo, z na pol zaprtimi očmi spim in gledam. Drevesa, leteče ptice, veter me požgečka po licu. Nikogar ni v bližini. Svoboda. Ker je za zdaj je še nihče ne prodaja v kapsuli ali steklenički.Mogoče mi ni nihče rekel kaj slabega ali me zvabil v svojo okrutno past, ampak ko sem tam zunaj, tako izpostavljena, predatorji samo čakajo name. In ker pravijo, da ne smeš biti ranljiv in ker vsako besedo, vsako pravilo, vpijam kakor opij in se vse vtisne v moj spomin, ne znam živeti brez zakonikov, protokolov ali mnenja drugih. In bolj, ko se upiram nanje, bolj izgubljam sebe, se borim za stvari ki sploh niso pomembne in bi jih moral nekdo ustaviti, preden se razpršijo kakor neusmiljeni virus. Moj um je že tako zamegljen, da je praktično že prepozno.