V zadnjem tednu meseca februarja 2015 je potekal Svetovni teden osveščanja o motnjah hranjenja. Ob tej priložnosti smo člani projekta V odsevu v sodelovanju z Društvom informacijski center Legebitra in ob podpori Veleposlaništva ZDA v Ljubljani pripravili dvodnevno Živo knjižnico na aktualno tematiko.
Živa knjižnica je sredstvo, s katerim preko inovativne metode aktivnega dialoga aktivno ozaveščamo in izobražujemo o človeških vrednotah, človekovih pravicah in spodbujamo razpravo o predsodkih in stereotipih v družbi. Metoda Žive knjižnice sooči bralca/bralko z lastnimi predsodki in stereotipnimi predstavami ter nudi konkretno možnost se v živo srečati z lastnim stereotipom. Knjige v Živi knjižnici so namreč predstavnice in predstavniki različnih manjšin, družbeno ogroženih skupin oziroma vsi, ki se v svojem življenju soočajo s predsodki in ki so pripravljeni govoriti o svoji izkušnji ter jo deliti z obiskovalci knjižnice.
Tokratna Živa knjižnica pa je bila prav posebna že zato, ker je bila tematsko usmerjena. Žive knjige so namreč predstavljali ljudje, ki so se sami soočili s katero izmed motenj hranjenja, njihovi svojci in različni strokovnjaki, ki se poklicno ukvarjajo z omenjeno problematiko.
Cilj projekta je bil predvsem ljudem omogočiti neposreden stik z osebami, ki so jih motnje hranjenja močno zaznamovale.
Dogodek je potekal v torek, 24. februarja in v sredo, 25. februarja 2015 od 17. ure dalje v atriju Hostla Tresor na Čopovi ulici 38 v Ljubljani.
Ker brez živih knjig Žive knjižnice ni moč organizirati, smo že nekaj mesecev pred samim dogodkom stopili v stik z osebami, za katere smo menili, da bi bile za to primerne, sodelovanje pri projektu takšne vrste nemreč ni povsem enostavno. Pri Živi knjižnici gre namreč predvsem za deljenje osebnih zgodb, med knjigo in bralcem se v varnem okolju vzpostavi oseben stik, prav vsak z določeno izkušnjo, stigmo ali stereotipom pa se ni nujno pripravljen izpostaviti na ta način. Da lahko postaneš živa knjiga je torej že potrebno doseči neko stopnjo čustvene zrelosti in okrevanja, medtem ko tudi sodelujoči strokovnjaki niso imeli naloge podajati strokovnega mnenja, ampak predvsem svoja doživljanja in občutke ob obravnavi oseb v stiku z motnjami hranjenja.
Na koncu se je sodelovati kot živa knjiga odločilo skupno deset ljudi, od tega šest oseb z izkušnjo motnje hranjenja, ena izmed njih danes deluje tudi kot psihoterapevtka, trije svojci oseb z motnjo hranjenja ter psihologinja s področja motenj hranjenja. Ker pa smo želeli imeti vedno dovolj živih knjig na voljo za bralce, smo k sodelovanju povabili še tri osebe, ki nimajo izkušnje motnje hranjenja, vendar so zaznamovane na drugačen način. Tako so knjige predstavljale tudi oseba z disleksijo, oseba z izkušnjo samopoškodovalnega vedenja in oseba, ki je bila odvisna od drog.
Kot že omenjeno, se je potrebno na izvedbo Žive knjižnice ustrezno pripraviti, zato smo pred samim dogodkom za vse sodelujoče organizirali izobraževanje, ki je potekalo v prostorih Legebitre, vodil pa ga je gospod Mitja Blažič, ki je bil poleg tega tudi pomemben člen organizacije samega dogodka, saj je projekt Živa knjižnica koordiniran s strani Društva informacijski center Legebitra.
Da bi dosegli širšo javnost, smo poskrbeli tudi za ustrezno promocijo dogodka. Oblikovali in natisnili smo štiri različne plakate, ki smo jih izobesili po številnih srednjih šolah, fakultetah in knjižnicah v Ljubljani, razdelili pa smo tudi kar nekaj letakov. Prav tako smo izoblikovali oglas, ki se je predvajal na zaslonih Printbox-a in GEM-a, torej tudi na avtobusih LPP-ja. Na uradni Facebook strani Žive knjižnice smo odprli javni dogodek in objavljavljali tekoče dogajanje pred in med samo Živo knjižnico. Na dan dogodka smo v hostlu Tresor za oddajo Dobro jutro, ki se predvaja na prvem programu TV SLO posneli kratek prispevek. Veseli smo bili tudi obiska novinarja radia Val 202, ki je prišel na sam dogodek posnet zgodbo treh živih knjig z izkušnjo motnje hranjenja za oddajo Izvidnica. Tako lahko zdaj rečemo da je bila promocija zelo uspešna, saj smo bili z obiskom Žive knjižnice več kot zadovoljni.
Prvi dan, v torek 24. februarja je kot živa knjiga sodelovalo devet oseb, drugi dan pa osem. Obisk je bil v torek daleč nad pričakovanji, prvi bralci so začeli prihajati celo že pred samim odprtjem knjižnice. Prvi dan smo upali na 10-20 branj, na koncu pa smo uspešno izvedli kar 40 branj, drugi dan, ki je bil sicer mirnejši, pa smo vseeno opravili kar 20 branj.
Toda ne le da smo bili zelo zadovoljni z obiskom samega dogodka, veliko nam pomeni predvsem to, da smo dobili pozitiven odziv s strani bralcev, ki so nas podprli in izrazili željo, da bi na ta način obravnavali še kakšno drugo tematiko. Po vsakem branju je bilo zaželjeno, da bralci opišejo svoja doživetja ob prebiranju živih knjig. Zato vemo, da so bila skoraj vsa izjemno pozitivna, še posebaj pa se nam je vtisnil v spomin komentar, ki odlično povzame namen Žive knjižnice:
»Hvala knjigam, ki sem si jih izposodila za vso iskrenost in hvala, ker ste organizirali današnji dogodek. Mislim, da imajo ljudje, ki motenj hranjenja ne poznajo, marsikateri predsodek in super je, če mi lahko nekdo pove, kako stvari resnično izgledajo. Lepo je vedeti, da nisi sam z svojo izkušnjo.«
V atriju hostla Tresor se je v teh dneh vzpostavilo prijetno vzdušje, saj smo z dobro voljo vzajemno sodelovali, da bi upravičili namen projekta. Naš cilj je bil predvsem izpostaviti predsodke in stereotipe, ki veljajo za ljudi z motnjo hranjenja in na ta način prikazati njihove negativne posledice. S tem smo prispevali k razbijanju stereotipov ter vsaj v nekaterih posameznikih spodbudili razmišljanje ali razpravo o neupravičenosti teh.
Glede na uspeh dogodka si seveda želimo, da bi na ta način delovali še naprej in v prihodnosti pripravili še kakšno posebno Živo knjižnico. Da pa nam je sploh uspelo, se moramo še posebej zahvaliti gospodu Mitji Blažiču, ki nam je bil z napotki glede same organizacije dogodka in vodenjem izobraževanja v veliko pomoč. Hvala tudi gospodični Nini Petruna ter hostlu Tresor, za pomoč pri promociji in seveda za prostore, v katerih smo lahko postavili našo knjižnico.
Posebna zahvala pa gre vsem sodelujočim kot žive knjige. Le z vašim pogumom, iskrenostjo in srčnostjo smo lahko upravičili namen Žive knjižnice.
Za konec pa še nekaj utrinkov iz samega dogodka v galeriji.
